(apis mellifica carnica)
Je avtohtona pasma čebele, ki je prvotno živela na skoraj celotnem slovenskem etničnem prostoru. Odlikuje se po pridnosti, krotkosti, mirnosti, odpornosti proti boleznim in ostremu podnebju, varčnosti s hrano in naglem spomladanskem razvoju. Zelo je rojiva, to pa ji zagotavlja obstanek tudi v zdajšnjih vedno bolj ogroženih razmerah. Danes je kranjska sivka ravno zaradi teh lastnosti razširjena v večini sosednjih držav ter po vseh celinah, tudi v Argentini, kjer zavzeto z njo čebelarijo tudi slovenski rojaki.
|
|
Matica, čebele in troti predstavljajo čebeljo družino. Čebelja družina šteje tudi do 80.000 osebkov v enem panju. Čebelji pridelki so: med (ki nastane iz medičine, ali mane, vosek, zadalevina (propolis), cvetni prah (pelod ali obnožina), matični mleček in čebelji strup.
Čebelarstvo je pomembna gospodarska panoga. Zaradi opraševanja pa je izrednega pomena zlasti za kmetijstvo, sadjarstvo in gojenju semen.Za ohranjanje čebeljega rodu skrbi matica, ki zapusti panj le, kadar se gre oploditi in kadar roji. Matico oplodi več trotov med letom v zraku. Temu pomembnemu opravilu strokovno imenujemo svadbeni let. Iz oplojenih jajčec se zležejo čebele, iz neoplojenih pa troti.
Čebelje družine se razmnožujejo z rojenjem. Rojenje je lahko naravno ali umetno. Tik predno se izleže nova matica, del čebel s staro matico zapusti panj (izroji) in se po kratkem letu strne v gručo, to pa vesten čebelar ogrebe in jih da v nov panj. S tem si pridobi novo čebeljo družino.
 |
 |
 |
 |
Čebele napadajo nekatere bolezni, kot so huda in pohlevna gniloba, pršičavost, nosemavost, varroza, poapnela zalega in v zadnjih letih tudi razni virusi. Drugi nevarni sovražnik jim je varoja destruktor, sladkosnedi medved, miši, nekatere ptice, žuželke, pajki in krplja, ter nekatere rastline, kot so navadni negnoj, čemerika, škrbinec in špehek.
 |
 |
Človek je pobiral čebelam med in tudi čebelaril je že v prazgodovini. Med je bil nekdaj edino sladilo. Prvotno je gozdno čebelarjenje, v srednjem veku pa se je uveljavilo domače čebelarjenje v koritih (na Gorenjskem), polkladah in v ležečih panjih iz desk, kar v Slavi vojvodine Kranjske l. 1689 omenja Valvasor. V 18. stoletju je bil, kakor poroča znameniti slovenski čebelar Anton Janša, ležeč iz desak zbit panj na Gorenjskem že splošno v rabi. Enotne mere pa mu je določil naš znameniti čebelar, pisec prvih strokovnih besedil o čebelah v slovenščini, Peter Pavel Glavar (1721-1784), župnik iz Komende kateri je do konca svojih dni čebelaril na Lanšprežu pri Mirni na Dolenjskem. Temu panju pravijo čebelarji kranjič.
 Lanšprež za časa Valvazorja |
 Peter Pavel Glavar |
Posebno pozornost pa gotovo zaslužijo z nabožnimi in posvetnimi motivi poslikane panjske končnice na kranjičih. Ponekod so čebelarili tudi v slamnatih ali iz šibja pletenih panjih-koših. Hkrati z njimi je na Slovenskem nastajal čebelnjak. Z razvojem čebelarjenja so posebno panji deležni številnih izboljšav, vse do današnjega panja AŽ, poimenovanega po čebelarju, konstruktorju in čebelarskemu piscu Antonu Žnideršiču. Ta ga je leta 1910 opisal v reviji Slovenski čebelar. Tudi AŽ panj še vedno izboljšujejo z zakladami in večanjem prostora s tako imenovanimi 3 etažnimi GJ panji.
 Pleten koš za čebele |
 |
 GJ panj |
 Star AŽ panj najden v Kočevskem rogu |
V zadnjih nekaj letih se vse več (posebno mladih) čebelarjev odloča za čebelarjenje za različne tipe nakladnih panjev, med katerimi se uveljavlja NP tipa GJ (Gerstung- Jurkovič) zaradi kompatibilnosti z ostalimi panji. Predvsem je priporočen za čebelarje kateri želijo iz sistema listovnega panja AŽ preiti v tako imenovane nakladne panje.