ZGODBA O ČEBELICI

Rodila sem se v jeseni v čebelnjaku MA-JA v Podnu, majhni vasici ob reki Kolpi v občini Kostel. Ostarela in onemogla sem spomladi - v aprilu izletela na svoj zadnji let - na cvet - cvet marjetice - bellis perennis. Cvet marjetice je bil oddaljen le deset metrov od čebelnjaka.

Od starosti in dolge mrzle zime se ne znam več pravilno pripravit za let na dopoldanski obed. Komaj sem še priletela, da pojem in posesam slastno medičine marjetice. Zunaj je toplo, skoraj 20 °C jaz pa tako okorna.

Z zadnjimi močmi sem priletela na cvet in komaj srkam skopo medičino cveta travniške marjetice. Kar tresem se od onemoglosti. Opazujem svoje sestrice kako letajo in se veselijo ob meni na ostalem cvetju, ki raste ob čebelnjaku.

Morda si bom pa le nabrala moči za svoj let v panj k svoji družini. V glavi se mi poraja misel zakaj sem sploh zletela iz panja, ko sem vedela, da mi moči pohajajo? Naredim še nekaj korakov po cvetu nato se vrnem v svoj panj, sem si dejala.

Še malo zaužijem medičine in odletim iz cveta nazaj k svojim sestricam. Moram tudi njim prinesti svežega nektarja, ki mi ga je dala marjetica. Še malo se odpočijem in odletim. Moram odleteti, kaj bodo dejale moje sestrice, ko me ne bo v panj. Še poslovila se nisem.

Kaj res ne bo šlo? Do panja imam le deset metrov. To se mi ni še nikoli zgodilo. Oja, saj bo šlo. Še krila odprem in odletim s sladko medičino. Nekaj prijateljic, ki straži panj me pričakuje kar na vhodu v panj.

Ali bom res morala ostati na rumeno belem cvetu? Pa tako lepo je bilo med sestricami ....... tudi v glavi se mi vrti ...... Poizkušam odleteti, toda premalo moči je v krilih. Kako to, da so mi zamrle mišice v krilih? Še tisto malo moči, kot sem imela predno sem odletela iz panja se je nekje izgubilo.

Čutim, da umiram in da bom ostala za vedno na beli blazinici travniške marjetice nedaleč od mojih sestric, ki me bodo zamenjale na dišečih cvetovih v času opraševanja in očuvanja narave. Adijo, moje sestrice in čebelar, ki skrbiš za nas in naš dom....